Umetniško delo Osemkotnik

Avstrijski etnografski muzej je delo pridobil v sredini leta 2022. Dunajska umetnica Sabine Wiedenhofer ga je zasnovala in ustvarila leta 2021, in sicer iz ostankov predmetov (pisem, sveč, plišastih igrač itd.), ki so jih ljudje prinesli v spomin na žrtve terorističnega napada, ki se je 2. novembra 2020 zgodil v dunajskem 1. okrožju. Umetnica je bila med islamističnim napadom na kraju dogodka in se je pred streli terorista z družino zatekla v kavarno. V dnevih zatem je večkrat obiskala kraje, kjer se je zgodil napad, in opazila, da je bilo število predmetov, prinesenih v spomin na žrtve, vsak dan večje. Začutila je, da mora te predmete spremeniti v trajna umetniška dela.

Islamistični teroristični napad, ki se je v živahnem mestnem središču Dunaja zgodil 2. novembra 2020, na predvečer začetka novih zaprtij zaradi covida-19, je pomenil hud pretres, katerega posledice so še vedno prisotne. Prebivalce avstrijskega glavnega mesta, pa tudi ostale prebivalce Avstrije, je napad prizadel na osebni in čustveni ravni. Veliko ljudi pozna osebe, ki so bile v času terorističnega napada na enem od krajev, kjer se je ta zgodil. To delo zbližuje izkušnjo tega napada, njegove neposredne posledice in posamezne ter kolektivne spomine na ta dogodek in državo kot tako, pa tudi uporabljene mehanizme spoprijemanja s tragedijo, s podobnimi izkušnjami v drugih krajih v Evropi in po svetu, ki jih je v zadnjih letih prizadel islamski terorizem.

Ti predmeti so za Avstrijski etnografski muzej neobičajni. Podarila sta mu jih umetnica in galerija, ki razstavlja njena dela. Zbirke Avstrijskega etnografskega muzeja so običajno povezane z vsakdanjo kulturo in/ali ljudsko umetnostjo ter vsebujejo malo sodobnih umetniških del. Zaradi velikega pomena tega napada za kolektivni spomin Dunaja in celotne Avstrije se je muzej odločil, da bo te predmete vključil v svoje zbirke in jih na Dunaju hranil kot vir za nadaljnje proučevanje.

Teroristični napad in spontano obeleževanje spomina nanj na Dunaju, kot sta obiskovanje krajev dogodka ter polaganje pisem, sveč, plišastih igrač in podobnih predmetov, sta pustila svoj pečat. Da bi bilo uničenje teh spominskih predmetov nespoštljivo in bogoskrunsko, sta menila tako umetnica kot občinski oddelek za ravnanje z odpadki. Porodilo se je vprašanje, kaj storiti s temi posebnimi spominskimi predmeti, za katere na javnih mestih ni bilo (trajnega) prostora in ga tudi ni moglo biti, zaradi česar bi jih bilo treba „odstraniti“. Čeprav so jih ustrezne občinske službe sprva umikale in obravnavale kot odpadke, so se pozneje povezale z umetniki, da bi se skupaj dogovorili o logistični rešitvi. Prenos teh predmetov v etnografski muzej je zagotovil institucionalni in muzejski okvir za spomin na ta dogodek in za proces žalovanja in spoprijemanja s posledicami napada.